Eno leto v Aziji

Ne, nisem ostala eno leto. Sem pa do sedaj vsega skupaj tam preživela leto dni v svojem življenju. Tokrat je bil obisk Tajske in Kambodže kratek, a sladek. Slab mesec dni potepanja po teh dveh, meni zelo zelo ljubih državicah, je bil poln zanimivih dogodivščin in nepozabnih doživetij.

Tokrat se na pot nisem odpravila sama, ampak sta mi družbo delala Martin in Suzana. Z Martinom sva se podala na isto pot, Suzana pa je ostala le na Tajskem. Super je bilo imeti domačo družbo, malo za spremembo.

Prvi postanek je bil seveda Bangkok. Brez tega ne gre. Temperaturni šok, sopara, vonj po Bangkoku in kaotičen promet. Še vedno točno tak kot se ga spomnim.

V Kambodžo sem šla z namenom pozdravit vse prijatelje, ki tam živijo. Iz Bangkoka do Siem Reapa sva letela in si s tem prihranila dragocen čas. Prvič v Kambodžo nisem prišla po kopnem. Na letališču je zgodba s pridobivanjem vize popolnoma drugačna. Brez kakršnih koli problemov in zapletov.

Siem Reap je glasnejši kot je bil. Glasba na vsakem koraku. Nič več umirjenih ulic kot prej. Vsi hočejo zaslužiti največ, kar lahko. In iz te želje po denarju je v mestu nastal pravi mali kaos. Boom, eden od kolegov s katerimi smo živeli in delali na Koh Rongu, je sedaj tu. Še vedno nasmejan.

Ker sem želela videti še kakšno mesto, ki ga do sedaj nisem, sva se na poti proti jugu ustavila v Battambangu. Majhno mesto, kjer se še vedno čuti utrip domačnosti. Zelo malo turistov in veliko domačinov. Prava Kambodža. Glavna atrakcija tu je ‘bamboo train’. Majhen vlakec, ki ima svojega šoferja, in ga po tirih poganja majhen motor. A tudi če je majhen lahko tale vlak doseže visoke hitrosti, tudi do 50 km na uro. Vožnja je bila zabavna in adrenalinska. Če slučajno na poti srečaš vlak, ki prihaja v nasprotno smer, pa morajo enega od njih dvigniti in umakniti s tirov, da lahko gre drug mimo. Pogledala sva si še jamo z netopirji, ‘killing caves’ ter farmo krokodilov.

Za Phnom Penh ne bo izgubljala veliki besed. Še vedno mi ni všeč. Niti malo. Sva se pa tam dobila z Beejem, še enem izmed fantov iz Koh Ronga, ter njegovo angleško punco Tab. Peljala sta naju na prav posebno kosilo – šli smo v restavracijo, kjer so nam postregli z bizonom. Mogoče se ne sliši ravno okusno, ampak moram priznati, da je bilo kosilo izjemno dobro.

Pot od tu do obale naj bi trajaja 4 ure. To po kamboškem času pomeni 8 ur in pol. V Sihanoukvillu rastejo nove stolpnice in kazinoji za Kitajske bogate turiste. Še vedno je tu edina stvar, ki jo človek lahko počne, žur do jutranjih ur.

Koh Rong je bil prvi kraj, kjer sva preživela dlje časa. Prvi vtis? Zelo dober. Ravno en dan preden sva prišla na otok, so se oblasti odločile postaviti nov zakon – nič stolov, ležalnikov in stojnic na plaži. Vas tako izgleda spet čista in nenatrpana. Veliko je novih hostlov in restavracij. Stanovala sta v hostlu, kjer sem delala lansko leto. Bunna naju je sprejel z odprtimi rokami. Večina fantov, ki sedaj delajo tam je novih, meni nepoznanih. A smo se vseeno hitro spoprijateljili in dobro ujeli. Turistov ni veliko, pravijo da je bila letošnja sezona slaba. Dneve sva preživljala s poležavanjem na plaži, izletih z ladjo, uživanju v dobri hrani, pijači ter dobri družbi. 5 dni je hitro minilo. Še vedno tu ostaja moj drugi dom.

Nekaj besed več … in seveda slik .. bom namenila otoku, ki se nahaja čisto zraven Koh Ronga. Koh Rong Samloem velja za dražjega in bolj nedotaknjenega od svojega soseda. Za eno noč sva se odpravila tja in moram priznati, da je bila to ena izmed boljiš odločitev, ki sva jih naredila. Saracen Bay, najlepša plaža na otoku, je nepredstavljivo lepa. Sem videla že veliko plaž po svetu, a verjetno nobene tako lepe, kot je ta. Pravljica. Definitivno eden izmed najlepših trenutkov tega potovanja.

Najlepše pa sem prihranila za konec. Moj najljubši otoček na Tajskem – Koh Tao. Osem dni, ki so minili veliko prehitro. Ležanje na plaži čez dan, uživanje ob dobri hrani popoldne ter občudovanje fireshowa ob večerih. Tako so izgledali moji dnevi. Vsi fantje, ki jih poznam že od prejšnjih petih obiskov, so še vedno tam in pridno služijo denat z vsakodnevnim vrtenjem ognjenih palic na plaži.

Tu smo s Suzano in Martinom preživeli tudi Songkran, tajsko novo leto. Celodnevno polivanje z vodo je bilo zelo zabavno, premočeni do kože smo praznovali dan in noč.

Srečala sem se tudi z angležem Nickom in njegovo punco. Njega sem spoznala, ko sem se 6 mesecev potepala v Aziji. Najine poti so se takrat srečale v Vietnamu, Kambodži in na Tajskem. Dve leti nazaj pa pri nas na Bledu. Tokrat spet na Tajskem. Skupaj smo šli na boat trip okrog otoka in med potapljanjem videli orjaško želvo!! Velika je bila toliko kot jaz. Počasi je plavala v plitvem morju, mi pa smo jo le nemo opazovali.

Koh Tao ima pri meni že od prvega obiska posebno mesto. Vedno sem imela željo tukaj ostati dlje časa, a vedno zaradi spleta okoliščin nažalost ni uspelo. Mogoče pa enkrat bo. Vrnem se zagotovo kmalu spet.

Prvi let nazaj je bil spet nekaj posebnega. Leteli smo z Airbusom 380. Ogrooomno letalo. S takim sem letela prvič in upam, da ne zadnjič.

Od četrtega potepanja v Aziji sem se spet poslovila v Bangkoku.

Sedaj sem že ponovno nazaj v službi in obujam spomine na potovanje. Vsakič, ko pridem domov, se je težko spet postaviti na ustaljenje tire in uloviti rutino. Barvit svet kar naenkrat spet postane siv. A na srečo so težki le prvi dnevi, potem pa spet kmalu ugotovim, da dejansko tudi doma ni tako slabo.

Naslednje dogodivščine pa že pridno planiram, saj si s tem v svoje življenje pričaram barvit svet.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s