Is it harder to come back home than leave?

Spodobi se, da za konec še nekaj napišem, da zaokrožim to šest mesečno zgodbo v neko celoto.  Najslabša stran potovanj je ta, da se enkrat končajo. In ko nastopi ta trenutek je res težko. Vrnitev nazaj v realni svet po pol leta je bila še težja, kot sem sprva pričakovala. Prvič v življenju sem na lastni koži izkusila, kaj je to po-popotna depresija.  Doma  v svoji postelji brez volje in energije preležala cele dneve, z mislimi pa nekje daleč stran.

Sedaj sem doma točno mesec dni. Ob prihodu domov so me pred mojo hišo počakale vse najboljše kolegice. Občutek sreče, ko vidiš, da te ljudje po tako dolgem času pričakajo doma, je bil nepopisen. Pa mami, Janc, vsi trije mački. Za prvo večerjo velika porcija žlikrofov, ki sem jih zmazala v dveh minutah. Stvari se počasi vračajo nazaj na ustaljene tire, počasi se navajam na življenje v Idriji. Poletje je tu, temperature se iz dneva v dan višajo. Intenzivno iščem službo, vmes pa kljub temu najdem čas za kavice s prijatelji in vsakodnevni tek do Kobile in nazaj.  Mivke ni skoraj nikjer več, zagorele kože prav tako ne, moja stopala so skoraj že čisto zaceljena in čevlji me, po štirih mesecih brez njih, ne žulijo več. Riža še ne pogrešam, prav tako ne mrzlega tuša in peklenskih temperatur. Prejšnji petek sem v Mladinskega centru pripravila potopisno predavanje. Presenečena nad obiskom in zanimanjem sem dobro uro predavala o najbolj zanimivih utrinkih, ki so se mi zgodili na poti. Popotni dnevnik, ki sem ga pisala na poti je popisan do zadnje strani.

Zadnjih šest mesecev je bilo najlepših v mojem življenju. Obiskala sem ogromno lepih krajev in spoznala ljudi iz celega sveta. Veliko ljudi reče, da si kraje najbolj zapomnimo po ljudeh, ki jih srečamo. In to popolnoma drži. Na koncu se človek spomni predvsem ljudi in stvari, ki jih je z njimi doživel. Tudi to, da se februarja nisem odpravila domov, je bila ena izmed boljših odločitev, ki sem jih kadarkoli sprejela. Nekje, globoku v srcu sem čutila, da je za povratek domov še prezgodaj. In najboljše stvari so se zgodile od takrat naprej. Vsake toliko časa je treba le slediti svojemu srcu in zaviti s prej določenih poti. Vietnam in Tajska sta super, a Kambodža je tista, ki je ukradla delček mojega srca in ga bo za vedno imela.

Koh Rong je bil moj dom za dobre štiri mesece. Postal je moj drugi dom. Življenje na tropskem otoku ima svoje prednosti in slabosti. Na trenutke sem imela že vsega čez glavo in sem si želela biti doma. A večino časa sem se imela super, uživala sem brezskrbno življenje. Nima vsak priložnosti doživeti tega. Lepo je bilo. Tudi doma je lepo. A če bi sedaj dobila priložnost, da se vrnem nazaj, bi odšla brez premisleka. Na Koh Rongu sem ostala zaradi domačinov, s katerimi smo se super razumeli. Štirje fantje – Sally, Bee, Woo in Boom so krivi, da sem zamudila let domov. Skupaj smo živeli, jedli, delali, se zabavali. V njihovem slogu seveda. Nikoli nam ni bilo dolgčas. Zelo jih pogrešam.  Še vedno se pogovarjamo vsak dan in komaj čakam, da jih bom ponovno videla. Očarana sem bila nad njihovim skromnim življenjem. Nihče nič nima, pa vsi so ves čas srečni. Nihče nim nima, pa vseeno bi ti dali vse, kar imajo. Po tem začneš gledati na svet z drugačnimi očmi, materialne stvari ti ne pomenijo nič več. Slovo od njih je bil zelo težko. Vsi smo se poslavljali s solzami v očeh. V nekaj mesecih smo se zelo navezali drug na drugega. In zato, ker nikoli ne veš, ali se bodo naše poti še kdaj prekrižale ali ne, je bilo še veliko težje. Skupaj smo doživeli toliko nepozabnih trenutkov, ki jih razumemo le mi in tega nikoli ne bom pozabila.

Preden sem šla od doma me je malo skrbelo, da se bodo doma stvari spremenile, ko me ne bo. Pa so mi vsi rekli: ”Vse bo ostalo isto”. Ker se lahko v par mesecih veliko stvari spremeni, temu nisem čisto verjela.  Ampak sedaj, ko sem nazaj, vidim da to popolnoma drži. Iste službe, pijače v istih barih, isti hobiji. Idrija ostaja nespremenjena. Po pol leta sem nazaj doma, na mestu, kjer se je vse začelo. Na kavču, pred televizijo. Zdi se, kot da sem prišla nazaj na isto mesto, v isti trenutek. Po vseh teh avanturah sem se veliko naučila o sebi. Potovanja te spremenijo. Ugotoviš, da dom ni kraj, ampak so dom ljudje okrog tebe. Če bi vas vse bližnje peljala s sabo v Kambodžo bi to lahko postal moj dom.

Težko je opisati vse občutke in misli, ki sem mi podijo po glavi in jih spraviti v besede. Ne sprašujte me, kaj bom sedaj. Odkrito povedano, ne vem. Na sprašujte me, če bom šla nazaj? Ne vem. Če bo le mogoče bi se rada na Koh Rong vrnila. Čimprej. Ampak do takrat je še vsaj nekaj mesecev in v tem času se lahko zgodi ogromno stvari. Ker se vedno držim načela: ‘Go with the flow’, se bom prepustila toku in videla, kako se bodo stvari odvijale. Trenutno me srce vleče na Koh Rong. Na to, kaj je zame za prihodnost zapisano v zvezdah, pa bom morala še malo počakati. Kambodža, se vidimo kmalu.

Coming back home isn’t really coming home at all. Our true home is being surrounded by the unknown. And because of that, our gaze will always be on the horizont, looking, dreaming and wishing for another opportunity to get away again.

The road is where I belong. ♥

Advertisements

2 comments

  1. Vau Nika. To pa je zapis, ki se te dotakne. Iskren, custven, napisan iz srca. Jaz ti res zelim, da te bo pot cimprej popeljala nazaj tja, kjer si pustila svoje srce. ❤

    Like

    • O Petrca hvala za tak lip komentar! Mi gri tuk stvari pa glav de sm prav mogla se mal razpisat pa pavidat kk pa kej 🙂 Upam de ste uridu dama pa de je pridna tamala ;)*

      Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s