Ker mi je viza potekla 14 februarja sem morala iti na mejo po novo. Najbližja točka, kjer sem to lahko storila je bila provinca Koh Kong. Zaradi teh okoliščin sem se odločila, da par dni spotoma preživim v tem mestu in si malo pogledam naokrog. Na vožnji z domačini, ki sem jo opisala v prejšnji objavi, sem spoznala Norvežanko Sofijo. Pridružila se nam je na zadnji postaji in glede na to, da sva bili edini Evropejki sva hitro padli v debato in se dogovorili, da skupaj najameva sobo za par dni. Sedaj, odkar potujem sama, je lažje spoznavati nove ljudi na navezati stike.

Dobili sva super sobico. Eno boljših na potovanju do sedaj. Mestece Koh Kong je zelo majhno, leži ob reki in je le 8 kilometrov oddaljeno od Tajske meje. Najeli sva kolesi in se odpravili 13 kilometrov daleč do najbližje plaže. Sončenje, kopanje in malo rekreacije. Pot je bila skoraj čisto ravna, le par vzponov vmes na poti. V vročini in z zelo starim ponijem so bili kar trd oreh. Za eno stran sva porabili slabo uro, na plaži pa ni bilo skoraj nobenega. Namestili sva se kakšnih 50 metrov zraven skupine domačink in domačinov. Čez 2 minuti so biliže vsi okrog naju in naju gledali, kot da sva padli z lune. Starejše gospe so se hotele pogovarjati. To pa zna biti kar težko,ker ne znajo nič angleško. Sva uspeli razbrati, da jim je všeč najina svetla polt in da naju podijo v senco, da ne bova postali preveč zagoreli. Bela polt je tukaj zelo priljubljena, vsi jo hočejo. V trgovinah se povsod najde kreme za beljenje telesa. Podobno kot pri nas samo porjavitvene, le da hočejo obraten rezultat.

Trije dnevi v tem mirnem mestecu so hitro minili. Vse je bilo zelo poceni, čutil se je vpliv Tajske. Sedaj pa spet na Koh Rong. Tretjič. Komaj čakam 🙂