Bokor hill station

Ponovno en enodnevni izlet. Prvi po ponesrečenem izletu z ladjo na Koh Rongu. Tokrat sem se odločila, da si grem pogledat Bokor hill station. Že takoj sem v avtobusu spoznala starejšega gospoda Jima iz Škotske in filipinko Peachy. Skupaj z njima sem preživela cel dan. Skupaj smo obujali spomine na države in mesta, ki smo jih že obiskali. Gospod Jim je prepotoval že več kot 100 držav, obiskal vse kontinente na svetu in njegovo pripovedovanje in različni pripetljaji, ki so se mu skozi leta na potovanjih zgodili, so popestrili dan.

Bokor hill station leži kakšno uro vožnje iz Kampota. Na nadmorski višini 1080 metrov. Zrak je bil čisto drugačen kot spodaj pri morju, veliko bolj svež in hladen, malo me je spomnil na spomladanski zrak doma v Sloveniji. Po ovinkasti in obnovljeni cesti smo se počasi peljali proti vrhu. Vreme je bilo sicer lepo, ampak zelo mračno. Razgled na vrhu zato ni bil tako spektakularen, kot bi lahko bil.

Gre za francosko mesto duhov, zgrajeno leta 1920. Mesto je bilo zgrajeno na vrhu hriba, hotel pa namenjen turistom, da so prišli na oddih in se naužiti svežega gorskega zraka. Glavna stavba je bil kazino, kraljevi apartmaji in cerkev. Bokor je prvič zaprl svoja vrata leta 1940 med prvo indokinsko vojno. Po Francozih so se skozi čas zamenjali različni lastniki. Vse je bilo odvisno od vojnega časa in kdo je bil v tistem trenutku na oblasti. Vse stavbe so sedaj zapuščene, ampak se lahko vseeno sprehodiš skozi njih. Kar malo strašljivo. Vse mine so odstranjene, tako da se lahko brez skrbi sprehajaš naokoli.

Par let nazaj so na vrhu hriba, poleg vseh teh zapuščenih stavb, odprli nov kazino. Ogromen je. Za 10 naših Perl. Zraven ima 600 apartmajev. Cena za eno noč se giblje od 40 do 100 dolarjev. Veste kaj pa je bilo najbolj zanimivo? Nikjer nobene žive duše. Niti enega človeka v celem kazinoju. Nobenega avtomobila na parkirišču. V hotelu samo delavci, nobenega turista. Vse restavracije in bari so samevali. Tudi ta nov kazino je spominjal na hišo duhov. Ni mi šlo v račun, zakaj bi zgradili tako ogromen kompleks. In zakaj ni nikjer nobenega turista? Zelo čudno.

Po ogledu novega kazinoja je bilo na vrsti kosilo. Imeli naj bi ga zraven velikih slapov. Ker pa je tukaj sušno obdobje in vode primanjkuje je bil slap brez vode. Kljub temu je bila atmosfera za kosilo zelo prijetna.

Po kosilu so nas odpeljali nazaj v mesto. Imeli smo 3 ure časa za počitek, potem pa smo z ladjico odšli še na reko gledat sončni zahod in kresničke. Sončni zahod je bil spet zelo lep, tokrat iz malo drugačne perspektive kot 2 dneva prej. Ko se je stemnilo pa smo ob bregovih občudovali še kresničke, ki jih je bilo res ogromno. Pa večje so bile, kot tiste pri nas. Grmovje in drevesa ob reki so izgledali, kot da bi bili odeti v novoletne lučke. Vse se je svetilo in lesketalo. Čarobno.

Tokratni izlet je bil veliko boljši kot prejšnji. Dobra družba in solidna organizacija. Vse to za 10 dolarjev.

In za popoln zaključek dneva še bananin cheesecake, ki se ga omenila že včeraj. Se opravičujem, ker nisem poslikala celega. Je bil preveč mamljiv.

10966957_10203651981645894_425464821_n IMG_3552 IMG_3557 IMG_3567 IMG_3572 IMG_3578 IMG_3587 IMG_3590 IMG_3593 IMG_3602 IMG_3606 IMG_3608 IMG_3609 IMG_3613 IMG_3622 IMG_3623 IMG_3626 IMG_3631 IMG_3634 IMG_3640 IMG_3642 IMG_3646 IMG_3652 IMG_3663 IMG_3676 IMG_3682

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s