Boat trip gone wrong

Po dolgem času sem si zaželela iti na kakšen organiziran enodnevni izlet. Da le uživaš in drugi skrbijo zate. Za kakšen dan prav paše biti turist v pravem pomenu besede, ne popotnik. Izbrala sem popoldanski izlet, ki je vključeval snorkljanje na Koh Rong Sanloemu, ribolov, sončni zahod in BBQ na Long Beachu ter za konec še nočno kopanje s svetlečim planktonom. Vse to za 1o dolarjev, v ceno pa je bila vključena še brezplačna pijača.

V skupini nas je bilo 14, večinoma samo dekleta,le 3 fantje. Bili smo od vsepovsod – Švedska, Avstralija, Kanada,.. Ena od deklet iz Kanade je bila celo pol slovenka. Na ladji pa sta za nas skrbela dva domačina. Ino, naš kapitan, je bil en zelo utrgan dečko. Kar naprej si je prepeval, spuščal čudne zvoke in nas spravljal v smeh. Najprej smo se odpravili potapljat. Maska, ki smo jo dobili, je bila videti že zelo zdelana in umazana. Peljali so nas do sosednjega otoka in se zasidrali ob obali. Vidljivost je bila zelo slaba, vodni tok pa tako močan, da sem hitro prišla nazaj na ladjo. Že to, da sem bila v vodi na istem mestu, mi je pobralo ogromno energije.

Po snorkljanju je sledil ribolov. Vsak je dobil svojo vabo in laks. Spustili smo ga v morje in čakali na ulov. Kar hitro smo ulovili veliko rib,okrog 20. Od majhnih do velikih. Naš kapitan je vsako potem dal v mrežasto posodo nazaj v vodo. Ko smo ulovili dovolj rib za večerjo smo nadaljevali s plovbo. Takrat pa se je ena od punc začela dreti, naj se ustavimo. V daljavi smo zagledali mrežasto posodo z vsemi našimi ribami. Naš predragi kapitan jo je pozabil privezati ob ladjo in tako smo ostali brez večerje. Ves naš trud je dobesedno splaval po vodi. Spet smo se ustavili in poskusili spet uloviti ribe, a nismo bili tako uspešni kot prvič. Ulovili smo jih le par, tako da  je bila večerja na plaži kasneje bolj skromna.

Zasidrali smo se na Long Beachu, kjer naj bi imeli večerjo in opazovali sončni zahod. Za večerjo je bil kruh in približno trije majhni koščki ribe za vsakega. Vreme je bilo oblačno, tako da tudi sončnega zahoda ni bilo. Če je vreme jasno pravijo, da izgleda izjemno.

Najboljši del pa je sledil na koncu. Ko se je stemnilo smo zapustili obalo in se odpravili nazaj proti domu. Na poti pa smo se ustavili, da bi videli svetleči plankton. Ustavili smo se nekje na odprtem morju, skočili v vodo in občudovali plankton. Vsakič, ko je kdo skočil v vodo, se je morje zalesketalo. In potem med plavanjem isto. Vsak zamah z roko ali nogo je sprožil čarobno reakcijo med planktonom. Izgledalo je nekako tako,kot da bi se okrog mene nahajalo ogromno kresničk, ki bi zasvetile istočasno. Svetleče pikice vseposvod. Zelo lepo.

Po plavanju smo se vsi ukrcali nazaj na ladjo. Bilo je že kar hladno, saj je bil večer in smo bili vsi premočeni, tako da smo komaj čakali, da gremo. Ino, kapitan, je plesal na krovu, nakar ga pokliče drug domačin. Oba začneta z zaskrbljenimi obrazi gledati v motor in po kakšnih petnajstnih minutah povesta novico, da motor ne dela in da ne moremo domov. Prve pol ure smo vsi le sedeli v  čolnu, zdelo se nam je še zabavno, prepevali smo razne pesmi in si pripovedovali sarkastične zgodbe o tem, kaj bi se vse lahko zgodilo. V bližini ni bilo nobene ladje, obtičali smo sredi morja v popolni temi. Enoglasno smo potem začeli krčati Help!, a nas nihče ni slišal, saj ni bilo nikjer nobene žive duše. Eden od avstralcev je z lučko v Morsejevi abecedi svetil SOS proti oddaljenim ladjam. Prav tako brez uspeha. Ino pa je še kar prepeval z nasmehom na obrazu.

Po kakšnih dveh urah pa smo v daljavi le zagledali ladjo, ki se je počasi bližala. Vsi smo se drli Help in bili izjemno srečni, ko smo videli, da nas je ladja opazila. Privezali so nas in nas počasi odvlekli do obale. Na koncu smo le srečno prišli do doma.Izlet pa si bom zaradi vseh teh pripetljajev za vedno zapomnila. Kapitana sem še vprašala, če je ta skorajšnji brodolom uštet v ceno ali moramo doplačati pa se je le smejal.

Še isti večer sva s Saro odšli na pijačko, da sva proslavili ‘preživeti brodolom’.  V istem baru sva srečali tudi kapitana Ina. Tele azijci imajo zelo čudne načine, da punci pokažejo, da jim je všeč. Oziroma, da pridobijo njeno pozornost. Ko sem stala me je najprej približno desetkrat brcnil v nogo. Ko sem imela zadosti, sem se usedla na leseno klop zraven, on pa je odšel igrad pikado. Čez kakšnih 10 minut pa kakšne 2 cm stran od mojega stegna zagledam puščico za pikado, zapičeno v leseno klop. Jo je kar vrgel iz kakšnih dveh metrov proti meni. Na srečo me ni zadel. Njemu se je spet vse skupaj zdelo blazno smešno, jaz pa sem sklenila, da je čas, da se odpravim spat, saj sem vso srečo za ta dan, ki mi je bila namenjena, že zapravila.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s