Berem: Študent na poti okoli sveta (Uroš Ravbar)

”Ko potujem, se soočam s svojimi strahovi, veseljem, žalostjo, pričakovanji, cilji in hrepenenji. Kljub vsemu pa se pred vsako potjo vprašam: Zakaj rinem v svet, ko pa imam doma vse? Mogoče pa grem ravno zato, da bom spoznal, koliko mi pomenijo najbližji, prijatelji in moja lepa domovina, in bom znal to še bolj ceniti. Neka notranja sila me potiska naprej, da najdem nove izzive,ki se jim potem ne morem upreti. Ne vem, če delam prav. Sledim le svoji notranjosti, ki mi ne da miru. A pelje me po poti, ki si jo izbiram sam.”


”Tako spokojno je tukaj. Poslušam žvrgolenje ptičev, tiho šumenje morja in opazujem oblake rožnate barve. Morje se počasi umika iz zaliva in naredilo se je veliko peščenih sipin. V sebi čutim mir. Nikamor se mi ne mudi in lahko se prepustim trenutku. Spajam se z naravo in uživam. Godi. Pomirja. Osvobaja. Bogati. Kako nam primanjkuje takih trenutkov v našem svetu, kjer se nam vsak da tako mudi, kjer se vse odvija z vesoljno hitrostjo. Včasih je treba pozabiti na čas in se samo prepustiti občutkom. Ko ti bo hudo, ko ti v življenju ne bo šlo, se spomni teh nepozabnih trenutkov. Spomni se lepot narodnih parkov, s snegom pobeljenih gora, zelenih dreves, simpatičnih živali in lepih rastlin. Spomni se vseh lepih stvari in imel boš lepo življenje.


”V tem mesecu sem si res dal duška, predvsem pa sem bil svoboden kot ptiček na veji in ves čas sem delal le tisto, kar sem sam hotel. Vsak človek bi potreboval malo take svobode. Spoznaval sem samega sebe, spoznaval, kako reagira telo in čuti srce. Čeprav sem se nekajkrat počutil osamljenega, pa sem v drugih trenutkih občutil tako srečo, da se tega ne da opisati.”


” Popotovanje se je bližalo koncu. Misli so mi uhajale v minule doživljaje v deželah, kjer sem v štirih mesecih spoznal, kaj je pravo življenje. Ko živiš za vsak trenutek, ko dihaš svež zrak in te skrbi le, kaj boš jedel in kje boš spal. Včasih pa še to ne in se prepustiš toku, toku, ki te nese naprej v nova spoznanja. Z odprtimi očmi opazuješ okoli sebe in samo srkaš to drugačnost, ki te bogati in te duhovno osrečuje. Priznam, da sem drugačen kot večina judi, saj se enostavno ne sprijaznim z enoličnim življenjem, pač pa si ga skušam popestriti v vsakem trenutku. Groza me je, kako hitro se staram. Življenje leti in leti in samo obrneš se in že si starec. Po drugi strani pa sem šele na začetku svoje poti in tako rekoč še celo življenje je pred menoj.

Pravzaprav med potovanjem nisem toliko odkrival tujih dežel: bolj sem odkrival in spoznaval samega sebe. Preizkušal sem se v vseh možnih situacijah. Takšni občutki, občutki, da si kos vsaki situaciji, ti dajo moč v življenju. Nihče te ne more spraviti iz tira, ker postaneš gospodar samega sebe. In ko ti to uspe, ti življenje ni več težko, saj se lažje kosaš s ponorelim svetom, ki te obdaja.

Če hočeš zares živeti, moraš nekaj narediti za to. Kdor ne zapusti obale, ne bo nikoli odkrival novih oceanov. Sam pa sem že od mladosti sanjal, kako bom nekoč odkrival nove kraje in spoznaval drugačne kulture in ljudi. Uresničiti sanje je najlepše, kar lahko doživi človek. Vsak si mora poiskati izzive v življenju in jih uresničevati. Le verjeti mora vase in uspeh mu ne bo izostal.

Tudi moje iskanje drugačnosti in nova doživetja bi bila brez vrednosti, če bi po svetu le bežal pred samim seboj. Če ne bi imel doma prijateljev in družine, bi to pomenilo, da moram biti ves čas v gibanju. Ves čas na poti, samo zato, ker bi bil doma nesrečen. Mene pa je čakal pravi dom in zmeraj bolj sem se veselil, da spet doživim, kaj je to družinsko življenje. Lepo je imeti dom, še lepše je potovati, a najlepše se je vrniti domov. Šele na potovanju se zaveš, kako rad imaš svojo domovino in ko se vrneš, jo znaš še bolj ceniti.

Večina ljudi živi svoje življenje in se sploh ne vpraša, ali je možno kaj izboljšati, ampak se sprijaznijo s vsakdanjo realnostjo. Tako pač je in tega se ne da spremeniti, sem slišal govoriti že marsikaterega. Cilja marsikoga postane – imeti več kot drugi. To pehanje za materialnimi dobrinami je najhujša napaka sedanjega časa.

Nekje daleč, daleč stran od nas so kraji, ki jih napredek še ni uničil. Tam še živijo ljudje kot včasih in poznajo modrost preživetja in sreče. Na potovanju so me domačini učili, kaj je zares pomembno v življenju. ”


”Na koncu bi sebe lahko še najbolje označil kot človeka, ki je kot nebogljen mladenič odšel na pot in se vrnil kot odrasel mož, pripravljen na življenje. Vsi so mi rekli, kako sem se spremenil na bolje, sam pa vem, da sedaj le bolj ljubim vse okoli sebe, predvsem pa me razveselijo že take malenkosti, kakršnih prej nisem opazil. Kar mi bo življenje podarilo, bom zagrabil z obema rokama. Ne vem, kaj me čaka jutri, zato bom tem bolj živel za sedanjost.

Misel mi že uhaja naprej. Jutri bo nov dan, ki me bo popeljal naprej v nove izzive in doživetja.

Živi se samo enkrat! Izkoristi vsak trenutek in uživaj življenje!


Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s