Berem: Zgodbe slovenskih popotnikov

Zadnje čase večino dni med tednom presedim v pisarni podjetja, kjer delam. Ja, za potovanja je potrebno varčevati. Na kupček je potrebno zbrati veliko denarja. Nažalost je to pogoj, da se lahko človek kam odpravi. Medtem, ko kličem naokrog ljudi in delam ankete imam čas za prebiranje knjig. Izbiram večinoma popotniške knjige in potopise. Na ta način lahko z mislimi pobegnem daleč stran, daleč od dela in dolgočasnega vsakdana.

No, saj tako hudo ni kot sem zdaj napisala. Glede na to, da se na pot odpravljam že čez en mesec motivacije za delo ne manjka. Tudi ponovno življenje v Ljubljani mi je nepričakovano zelo všeč. Lepo se je po dolgem času vrniti nazaj v prestolnico.

Odštevam dneve do odhoda. Še 33 jih je. Še 33x spat doma v domači postelji. Še 33x se prebuditi v hladno jutro. Potem pa skok v tople kraje. Vedno sem si želela zimo preživeti nekje, kjer imajo poletje celo leto.  In zato sem sklenila, da bom zimo to leto preskočila.  Do težko pričakovanega dneva odhoda pa bom še naprej prebirala knjige in z mislimi bežala tja, na toplo, kjer ni skrbi in je svet lepši.

” Vse je relativno. Lebdim. Sem izven časa, izven prostora in popolnoma svobodna. Brez kakršnihkoli ovir ali zapor. Grem, kamor hočem, počnem, kar hočem. Kadar hočem. Lahko ležim in berem. Na terasi hostla opazujem življenje na ulici. Lahko sem sredi tega življenja ali pa tečem in si pojem na kilometrski plaži iz mivke. Ljudi ni, plaža je čisto brez sledi o človeku, moje stopinje pa kmalu zbrišejo valovi. Vpijem, skačem, pojem. Od navdušenja, ki vre iz mene, se derem po obali. Pred mano je neskončno morje, za mano puščava mivke in za njo nizka trava. Vse je brezmejno. Brez okvirjev. Neskončno svobodna sem.”

”Kolikokrat se mi je že utrnila misel -Prehodil bi svet za en sam nasmeh. Nasmeh, ki ga dabiš od najbolj preprostega bitja tu, ali nasmeh, ki se ti zariše na ustnice, ko vidiš vse to. Pred mano je. Eden tam, eden v moji duši in v mojem srcu. Popolnoma mirna sem. Slišim ptice. Slišim smejanje mladcev, ne vem, v katero državo naj jih dam. Pa saj to zdajle sploh ni važno. Slišim bitje svojega srca. Tako mirno, spokojno je. In slišim bitje svojega srca doma, v Sloveniji, v vsem tistem vrvežu, hitenju, hrupu, skrbeh, ki si jih mnogokrat povzročam. Mirno in spokojno je. In izraz na mojem obrazu … Sama ljubezen me je, do vsega živega in neživega, ki me obdaja. Čutim veter, igra se z mojimi lasmi. Čutim barvo zahajajočega sonca. Čutim moč, da lahko storim karkoli. Tu ali doma. Imam glavo, s katero mislim, srce, s katerim ljubim. Noge, da hodim, da grem, kamor hočem in roke, s katerimi lahko ustvarim vse. Imam voljo in pogum.”


Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s